In zgodilo se je tudi to. Malo nogometni klub Birca je prvič v svoji zgodovini, odigral turnir v kategoriji veteranov. Z dvema okrepitvami smo odigrali dve tekmi. Prvo smo izgubili proti ekipi Aluks katera je bila sestavljena od igralcev, ki so igrali včasih za Bronxe ali druge klube na obali. Izgubili 2-0 ampak se dostojno borili in imeli tudi nekaj priložnosti samo na koncu dobili drugi gol in ostali praznih rok. Drugo tekmo smo odigrali proti veteranom Bronxov in odigrali 3-3. Vodili smo 3-1, po izenačenju na 3-3 smo dvajset sekund pred koncem imeli (po teniško) meč žogo samo nismo zabili. Ne glede na to, smo z odigranimi tekmi lahko zelo zadovoljni. Je pa bilo majhno razočaranje, ker, če bi zmagali bi igrali za tretje mesto.
Moram pa nekaj priznat. Ga ni lepšega občutka, oziroma tiste pozitivne nervoze, ko čakaš, da boš odigral tekmo. Ne znam to opisat, ali je to ljubezen do nogometa( pri tenisu mi se to nikoli ne zgodi pa ga zelo rad igram) ali trema...je pa to najlepši občutek na svetu.( lahko ga primerjam samo z rojstvom svojega sina).
Seveda smo, kot se za Birco spodobi, vse to do zgodnjih jutranjih ur razpravljali in nazdravljali in drugi dan imeli hvala bogu dopust...:) Čestitke kapetanu Icjotu in igralcem: Draš,Dace,Fido,Aleš,Klavdijo,Alan,Robi,
Mičo in golmanu Denisu za odigrane tekme.
Pa drugič spet...
Ni komentarjev:
Objavite komentar